Brane Piano iz Celja je legenda slovenskega novinarstva. Pred kratkim je izšel knjižni prvenec Zgodovina Celja in okolice V. in napoveduje, da to še ni zadnje, kar nam bo ponudil v branje. Je tudi pesnik, rotarijec, žulj lokalnih oblasti, a kljub temu večkrat nagrajen za zasluge v novinarstvu, oglaševanju, celo za čebelarstvo.
Prejšnji teden je izšla njegova knjiga Zgodovina Celja in okolice V., v podnaslovu pa se označuje za tlačanskega kronista – je nekaj Cankarjanskega v njem: za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni?
V prvi vrsti ga poznamo kot novinarja. Ta poklic uvrščajo med najbolj stresne poklice, pa tudi nevarne. Poznani je po izjemnih naslovih, ki pritegnejo k branju; od tod tudi nagrade za »pick up« radijske oglase.
Koliko je v novinarstvu vpliva politike, gospodarstva in drugih? Tudi o tem, da velja za slabo vest celjskega župana, a ga je Občina Celje vseeno nagradila s srebrnim grbom.
Knjiga Zgodovina Celja in okolice V. je zbirka vaših satiričnih objav. Smo Slovenci dojemljivi za satiro ali se v komentarjih spet hitro razdelimo na leve in desne?
Brane Piano je 41-letno kariero gradil v Jugobanki in Cestnem podjetju Celje z internimi glasili in publikacijami, kot novinar pri Novem tedniku, Radiu Celje, Novi dobi, časniku Delo, na Pop TV-ju, prakso je delal tudi pri The Guardian London …
Kdaj da radio v avtu bolj na glas – ko so poročila ali ob dobrem komadu?
Za novinarje je včasih veljalo, da ne zdržijo dneva brez vsaj treh skodelic kave, škatlice cigaret in parih kozarčkov rujnega … Je Brane Piano imel kdaj pijano glavo med pisanjem? Tudi o tem, da izdaja knjige ni zadnje, kar smo dobili izpod njegovega peresa …
